Okoljski vidiki preusmeritve v ekološko pridelavo sadja

Ekološko pridelovanje sadja je med vsemi kmetijskimi dejavnostmi eno najzahtevnejših, saj je zaradi osnovne značilnosti trajnih rastlin (več-letnosti/dolgoživosti) tudi razvoj populacij škodljivcev in uveljavljanja infekcijskega potenciala gliv, bakterij in fito-plazem, bolje učinkovit in s tem nevarnejši. Razen tega je tudi spekter ŠO izjemno velik. Prav zaradi tega je tehnološko vodenje tovrstne pridelave zelo zapleten in zahteven proces in ob visoko usposobljenem strokovnjaku zahteva dovršen prenos znanja v prakso. Je med vsemi načini pridelovanja visoko kakovostne hrane najbolj skladno s strateškimi cilji kmetijstva (Resolucija o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva…). Površina in delež slovenskih ekoloških sadovnjakov je premajhen, da bi ta način pridelave imel pomemben vpliv na doseganje strateških ciljev. Trend sajenja novih ekoloških sadovnjakov je praktično ničeln (preveriti podatke). Preusmeritev obstoječih sadovnjakov je najhitrejša in najučinkovitejša pot za kratkoročno izboljšanje položaja na tem področju.

Cilj in namen projekta je s praktičnimi primeri na partnerskih/demonstracijskih posestvih v 6 statističnih regijah po Sloveniji in vključujoč več sadnih vrst pokazati pridelovalcem, da je ob uporabi obstoječih praks in tehnik možen uspešen prehod iz integriranega načina v ekološki način pridelovanja, tudi v že obstoječih trajnih nasadih. Ekološki način pridelave sadja najbolj dosledno sledi ciljem večnamenskega kmetijstva: zagotavljanja zadostne preskrbe z varno hrano, ohranjanje naravnih danosti – voda, tla, zrak, biotske raznovrstnost in tudi ohranjanje kulturne kmetijske krajine z gospodarsko in socialno vlogo kmetijstva.

Aktivnosti projekta bodo vezane na vrednotenje okoljskih vplivov prehoda sadovnjakov v ekološko pridelavo sadja. Vezane bodo na uskladitev stališč in nabor ukrepov, ki jih pridelovalec na prehodu v EKO mora izvajati na način in z namenom, da striktno upošteva naravovarstvene vidike. Začetek aktivnosti predstavlja izdelava demonstracijskih nasadov, analiza stanja, prilagoditev nabora ukrepov (individualno za vsak nasad), uvedba ukrepov, različne oblike usposabljanja,

izobraževanja, testiranje kmetijksih praks (ukrepov) in na koncu širitev razultevo v širšo prakso.